Zoisova zvončica

ZOISOVA ZVONČICA (Campanula zoysii Wulf.)

Ang. Zois Bellflower

Nem. Zoys’ Glockenblume

Fr. Campanule de Zois

It. Campanula di Zois

Hči slovenskih planin so jo poetično poimenovali… Zoisovo zvončico namreč! Sicer jo lahko najdemo tudi v alpskih predeli sosednje Italije in Avstrije, vendar nikoli daleč od meja naše države. Prav zaradi tega razloga in ker je bila v naši domovini tudi prvič opisana (v bohinjskih gorah in na Storžiču), lahko upravičeno trdimo, da je »naša«. Blazinast okras balvanov in alpskih gruščnatih pobočij je seveda zavarovan, poseben pa tudi zaradi tega, ker ima edina iz rodu zvončic ustje venca močno zažeto.

OPIS:
Zoisove zvončice ni potrebno posebej botanično predstavljati, saj jo fotografija najbolje oriše. Zažeto ustje venca, pritlična rast in nebesno modra barva cvetov bodo bržkone dovolj za nedvoumno določitev te alpske krasotice. Našli jo bomo samo v najvišjih alpskih predelih države, nekaj rastišč pa je znanih tudi iz Trnovskega gozda. Cvetočo bomo julija in avgusta lahko občudovali v skalnih razpokah in na gruščnatih pobočjih.

ZANIMIVOSTI:
Plemiške družine Zoisovih tudi ni potrebno posebej predstavljati, na slovenskih tleh je ta premožna rodbina v predvsem v 18., deloma pa tudi v 19. stoletju radodarno podpirala kulturno in naravoslovno udejstvovanje Slovencev. Večini je najbolj poznan Žiga Zois (1747-1819), trgovec in gospodarstvenik, predvsem pa mecen slovenske znanosti. Manj znano je, da je imel Žiga tudi brata Karla (1756-1799), ki je bil bolj kot gospodarstvenik naravoslovec. Znan je bil njegov botanični vrt na Brdu pri Kranju z mnogimi alpskimi in drevesnimi vrstami (danes ga ni več), pa koči pri Dvojnem jezeru in na Velem polju, odkoder se je odpravljal na svoja botanična iskanja. Karl ni bil častihlepen, zato se ni spuščal v opisovanja in poimenovanja najdenih rastlin, temveč jih je pošiljal v Celovec svojemu prijatelju ter mentorju F.K. Wulfen-u. Ta mu je, kot izraz hvaležnosti, posvetil dve rastlinski poimenovanji – Zoisovo zvončico in Zoisovo vijolico. Rastlina je za naš alpski prostor tako značilna, da si jo je za simbol izbral tudi alpski botanični vrt Julijana v Trenti. Če si starejše cvetove pogledate od bliže, boste pri marsikaterem opazili majhno luknjico –naredili so jo opraševalci, ki skozi zažeto ustje pač ne morejo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja