Vizum za İran

No, pa sem ga le dobil… Ni trajalo dolgo, je pa to brez dvoma najdrazji kos papirja, ki sem ga “kupil”; vse skupaj je stalo priblizno toliko, kolkor se zapravil v enem mesecu popotovanja po Turciji.  Verjamem pa, da bo vredno – tako vsaj pravijo vsi, ki so ze kdaj obiskali İran. Prav radoveden, kako bo, ce so ljudje res tako prijazni, ali njihova prijaznost meji ze na vsiljivost, kot se je vcasıh dogajalo v Turciji.

Stırje kolesarji, s katerimi sem se dva dneva druzil v hotelu Tehran v Doğubayazitu, so danes zjutraj ze odrinili na pot. Par iz malezije bo ubral podobno pot kot jaz, par iz Svıce gre pa do Teherana, naprej pa z letalom verjetno na Japonsko. Kar veliko smo debatirali in ugotovil sem, da je njihov nacin potovanja precej drugacen od mojega.  Oni skoraj ne uporabljajo sotora, vecinoma spijo po hotelih, jedo ves cas po restavracijah in ce se jim zazdi, da imajo dovolj, se usedejo na avtobus in se zapeljejo par 100 km naprej.  Povprasal sem jih seveda, koliko potemtakem zapravijo na mesec, pa je bil odgovor, da okrog 700-1000 evrov in da je to zelo malo za njih. V Svici in Maleziji je pac standard malo drugacen kot pri nas… Ocitno pa pri potovanju ne drzi vedno pregovor malo denarja, malo muzike. Ko sem jim zvecer pripovedoval, kaj vse se mi je zgodilo, kako so me vabili na obede, dogodke ob Vanskem jezeru,spanje v delavskem naselju… kar niso mogli verjeti. Njih so samo parkrat povabili na caj, kaj vec stikov pa s Turki niso imeli. Vecinoma so se po kolesarskem dnevu zaprli v sobe, odprli prenosne racunalnike in surfali po netu. Po svoje fino, vedno si na toplem, obcutek varnosti je vecji, gledas, kaj se dogaja doma, ampak tistega pravega dozivetja pa po moje ni. Podobno se mi zdi tudi, ko gledam ljudi, ki gredo na morje: doma nakupijo hrano v Mercatorju, zapeljejo se v kamp, kjer se ogradijo, da jih nihce ne vidi, po moznosti vsako jutro kupijo Slovenske novice v bliznjem kiosku,… Tako pac je in hvala bogu; ljudje smo si razlicni.

Jutri odrinem proti meji, saj mi vizum ze tece. Zaenkrat planirana smer Tabriz-Ardabil-Rasht-Sary-Gorgan in proti meji s Tadjikistanom. Vmes moram se na daljsi izlet v Tehran, kjer bom imel kar precej dela z vizumi. Prej kot v 40 dneh bom z İranom tezko opravil.

3 Comments

  1. Jupiiiiii! Matej gre v Iran! Ti si men tak CAR!!!!!
    Lepo od tebe, da doživetja deliš z nami, ker včasih že komaj čakam, da preberem nove sveže zgodbe, ki jih živiš.
    Srečno na poti, predvsem pa užiiiveeeej!

  2. hudo! je ze kar nekaj casa kar sem bil v doubayazitu 🙂
    tudi jaz bil povabljen k lokalcem v okolici vana (med drugim tudi na poroko). iran je pa itak caaarski! se “dobro”, da ima tak imidz in ni veliko turistov, ker tudi zato so se ljudje tako norooo prijazni.
    vsec mi je tudi primerjava s tabo in kolesarji, ki ste se srecali (zaprti v sobe in za laptopi). tudi jaz sem take sorte kot ti 🙂
    take care in uzivaj!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja