Navodila, kako je treba pohode na gore pripraviti in uravnati

Baltazar Hacquet je poleg  Scopolija, Wulfena in Zoisa predstavnik klasične dobe botanike. Rodil se je menda leta 1739 (ali pa 1740). Njegova velika želja je bila, da bi ga namestili kot rudniškega zdravnika v Idriji. O tem sam pravi takole: “Izbral sem si Kranjsko zaradi prirodoznanstva in zaradi slovečega živosrebrnega rudnika, ki se tam nahaja, in to tem bolj, ker sem vedel, da tam živi slavni Scopoli.” Konec leta 1766 je nastopil službo v Idriji, kjer je ostal sedem let. Leta 1779 je privikrat zavzel vrh Triglava. Med prebiranjem gradiva o zgodovini botaničnega raziskovanja Kamniško – Savinjskih Alp sem v knjigi J.Westerja – Baltazar Hacquet – Prvi raziskovalec naših Alp našel navodila, kako se je potrebno pripraviti za prirodoslovne izlete v gore. Nekaj okrog 200 let starih “cvetk” vam prikladam spodaj…

1. O telesni postavi

Telesni ustroj potujočega prirodoslovca in gorolazca mora biti popolnoma dobro oblikovan in brez napak. Najprimernejša velikost je 5 do 5,5, čevlja (155 do 170 cm), zakaj ljudje večje postave niso prav sposobni za to, in sicer iz tehle razlogov: prevelik človek ima redkokdaj jačje mišice kakor kratkočokat, zato tudi nima več moči, da bi mogel zaradi telesne visokosti več nositi kakor slednji; dalje, čim višje je telo, tem prej izgubi ravnotežje in je zato tem češče v nevarnosti, da se prekucne, in čim daljše so kosti, tem laglje se zlomijo. O tem me je dovolj poučila izkušnja; zakaj oni, ki so se bili z menoj povzpeli na gore, a so imeli znatno telesno višino, niso prenesli tega, kar je mogel čokatec strpeti. Sam sem večkrat padel, ali kosti si nisem polomil; če sem se pa ranil ali otisnil, ne pride v poštev. Samo enkrat sem s trebuhom telebnil na skalo, kar mi je povzročilo kilo, tako da sem moral dalj časa nositi pas.   Pogled mora biti oster in daljnosežen; kajti kratkovidnež je vsak trenutek v nevarnosti, da se poškoduje ali si celo tilnik zlomi. Pljuča morajo biti brez kvare, noge pa močne in trpežne. Prvo dosežeš, da se pogosto v mrzlem koplješ, drugo pa, da že v mladosti vztrajno hodiš. Nič ni nogam škodljivejše ko topla voda, ker se debela koža na stopalih ne sme nikoli odstraniti; zato je dobro, da nosiš škornje vsekdar, ker ti napravljajo debelo kožo.

2. Kake lastnosti imej gorohodec in česa lahko pogreša

Popotni prirodoslovec mora ali bi moral imeti tele glavne lastnosti: dober spomin in preudarnost, vztrajnost v raziskovanju in – denarna sredstva; tudi mora znati jezike, vsaj onih dežel, po katerih potuje. Prav tako potrebno mu je risanje, vsaj toliko, da more narisati načrte, ki jih hoče napraviti. Dalje mora biti gorolazec neoženjen. Zakaj, prvič: če ima svojo ženo rad, kakor to zakonski stan zahteva, utrpi pri ločitvi dosti svojega poguma; razume se, da mora biti mlad in samo v teh letih, ne pa v starosti, mora prirodoslovec svoja potovanja opravljati. Seveda ni pravila brez izjeme… Drugič: oženjeni si manj upa, ker se kot oče nedoraslih otrok ne mara in ne more rad spuščati v nevarnost. Tretjič: dolgotrajna in pogosta odsotnost moža ima za posledico, da se lepi spol navzame mišljenja, kakršnega so bile poljske dame za kralja Boleslava II.

3. Kako bodi gorohodec oblečen

… Na noge sodijo kratki, iz dobrega usnja narejeni škornji. Čim debelejši so podplati, tem bolje: golenica mora biti iz mehkega angleškega usnja, da strupena kača, na kakršno v gorskih krajih lahko vsak trenutek stopiš, ne more tako hitro skozi pičiti…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja