Iran, na hitro

Sedim v studentski sobici ob univerzi v Tehranu in pisem te vrstice. Trije prijazni studentje so me zares lepo sprejeli, eden bo celo spal na tleh, da bom jaz na postelji. Bolj, ko jim govorim, naj se ne trudijo tako zelo, bolj me strezejo. Nosijo mi hrano, lahko uporabljam internet, kopalnico, kuhinjo, skratka njihov dom je sedaj moj dom.

detajl iz modre moseje, Tabriz

Odhod iz Tabriza sem dozivljal z mesanimi obcutki – zapustil sem skupino prijateljev in se sam podal naprej. Ampak tako je bilo prav; glede na to, kaksno sporocilo sem dobil danes od Chuma iz Malezije, sem ocitno izbral najboljso mozno varianto. Prvi trije dnevi niso bili prevec obetavni, dez v vseh oblikah, od ploh, neviht, toce, pa do rahlega dezka in rosenja. Takoj, ko se posusim, se znova ulije in zgodba se tako ponavlja tri dni. Tudi gora Sabalan, ki si jo tako zelim videti, se ne prikaze. Ampak voznja je cudovita – prek sotesk, po recnih dolinah in med cudovitimi gorami (kolikor se jih vidi zaradi oblakov). Ljudje mi trobijo, mahajo, nekateri se ustavljajo, mi dajo skodelico caja, kaksen prigrizek, najde se tudi kdo, ki mi je pripravljen dati svojo malico… Cetrti dan zjutraj se Sabalan le prikaze v vsej svoji lepoti, vreme je popolnoma jasno in vidljivost zaradi trodnevnega dezevja cudovita. Uzivam v pogledh na  skoraj pettisoc metrov visoki vulkan in gonim proti vetru.

tabor po goro Sabalangora Sabalan

Sabalan 2

Za pot prek Giwi-ja, KhalKhala in Masouleha sem se odlocil, ker je v Lonely Planetu pisalo, da je to zelo dobra alternativa dolgocasni voznji po obali Kaspijskega morja. Odlocitev je bila vec kot pravilna, pravzaprav mi je bil ta del poti najbolj pri srcu. Voznja po recnih dolinah, kjer se na dnu kanjonov bohotijo zeleni gozdicki, vsenaokrog pa visoke in gole gore, zelo malo oz. skoraj nic prometa, prijazni in gostoljubni ljudje, vse to se mi je zelo vtisnilo v spomin.

V mestu Giwi me zasijejo policaji. Pridrvijo za mano kot v dobro zreziranem filmu, skocijo ven, ukazejo naj grem v avto, s kolesom pa se odpelje eden od njih. Prav smesno ga je opazovati, ko opleta po cesti s tezko krizarko, ceprav je tako suvereno zajahal. Brez vprasanj v pisarno, kjer me zaslisujejo skoraj celo uro – odkod sem, kaj pocnem, kdo so moji prijatelji, v kateri razred hodim, sem porocen, kaj delam, ce vohunim, ker snemam naokrog. Hocejo, naj zbrisem vse posnetke mesta Giwi. Najprej mu pokazem samo slike,  ki jih v tem mestu nisem delal,  a policaj ni tako neumen, hoce videti tudi filme. Na zalost jih moram izbrisati. Vedno znova so po teh zaslisevanjih policaji brneli okrog mene kot ose in preverjali, ce grem res v smer, ki sem jim jo povedal in ce res ne snemam, kot sem obljubil.

Pot do Khal Khala je cudovita – vsekana je sto metrov nad deroco reko, nad mano previsne skale. Vzpon je res strm, a se splaca, saj na koncu najdem toplice z geotermalno vodo. Po res strmih kilomterih se prileze relaksacija v vroci vodi, misice se sprostijo, misli odpavajo…

v toplicah z geotermalno vodo

Kar sem prezivljal naslednji dan, ne bom nikoli pozabil. V kopijah zemljevidov je bila narisana asfaltna cesta do vasice Masouleh, baje ene najlepsih vasic v Iranu. Kar naenkrat se lepo speljana asfaltna cesta konca in zagrizem v klanec. Kot da mu ne bo konca…Nabere se za skoraj petdeset kilometrov vzpona po makadamu, nazadnje se znajdem dvatisoc petsto metrov nad morjem, in to na pettisoci kilometer. Noro dobri obcutki so to… Sledi spust proti morju in ogled te znamenite gorske vasice.

proti vasici Giwi

50km po makadamu

Pokrajina se popolnoma spremeni. Iz pustih hribov pridem v bujno dzunglo. Vozim med nasadi cajevca in rizevimi polji in niti slucajno si ne morem predstavljati, da sem v Iranu. Najdem lepo podezelsko cesto, stran od vrveza ob obali in resnicno uzivam v voznji. Mesta v Iranu so res urejena, povsod so do potankosti urejeni parki, stezice, vodometi in nasadi roz. Res imajo obcutek zate stvari.

(baje) ena najlepsih vasic v Iranu, Masouleh

nasadi cajevca, Lahijan

rizeva polja,Lahijankam?

Ker se vsaka lepa stvar enkrat konca, je bilo tako tudi s cudovitim prvim delom Irana. Sledijo stirje zares dolgocasni dnevi poganjanja pedalov po prenaseljeni ravnini ob Kaspijskem jezeru. Obala je mivkasta in ker spim ob morju, se mi pesek zazre v vse pore. Tako malo se dogaja, da v dnevnik namesto obicajnih dveh strain napisem samo pol strani. Spim, jem in gonim pedale, to je res vse, kar se dogaja. Edina popestritev je bilo kosilo pri druzini v blizini mesta Ramser. Mozak na motorju in z masko cez usta in nos se pripelje mimo mene. Kot vsi me vprasa, odkod prihajam in kam grem. Nadalje me vprasa, ce sem lacen. Ker sem imel kmalu namen iti jest, mu po pravici povem, da ne bi imel nic proti, ce me povabi na kosilo. Zapeljeva v stransko ulico in parkirava na lepo urejenem dvoriscu med pomarancevci. Seznanim se z njegovo zeno, ki je uciteljica anglescine . Povabi me v hiso, mi postreze s sladoledom in slascicami in me sprasuje vse, kar ji pride na pamet. Zelo sem presenecen nad nivojem znanja anglescine – uciteljica je, pa komaj uspe sestaviti skupaj stavek, mnogokrat sploh ne zna povedat stvari. Moz zunaj dela kebab (kaj pa drugega), midva pa debatirava. Na vsak nacin mi hoce kaj dati, sprasuje, ce potrebujem nogavice, hlace, hrano,… Kosilo je res odlicno pripravljeno, piscancji kebab, riz, na zaru peceni paradizniki, omaka iz fizola, ayran. Hocejo, da ostanem z njimi cez noc, a odklonim. Rad bi naredil se nekaj km, da se cimprej resim te dolgocasne obale.

umazana obala Kaspijskega morja

mestni park, Ramser

obala v Chalusu

Vedno mi je bilo zanimivo sprasevati ljudi, koliko je se do naslednjega mesta. Ceprav sem vedno vsaj priblizno vedel, sem se ustavil in vprasal za smer in koliko km je se. A v Iranu ljudje izgleda ne poznajo drugih stevilk kot 2, 20 ali 200. To so bili tipicni odgovori.

Obupno sem si ze zelel priti do Gorgana, kjer sem planiral dvodnevno pavzo in pocitek. Zadnje dni sem res samo  gonil in kilometri so se zaceli nabirati. Koncno pridem do mesta – ves premocen, v zraku je toliko vlage, saj je mesto sredi “dzungle”. Hitro najdem hotel in prva stvar je dooolg tus. Sperem iz sebe vse sledi Ksapijskega morja, nato pa dva dneva uzivam v brezdelju in sprehajanju ter raziskovanju mesta. Skoda, ker je v Iranu tako stroga politika glede fotografiranja, obupno si zelim narediti kaksen posnetek, a so povsod znaki za prepoved in policisti, s katerimi nocem vec imeti opravka. Zato bodo spomini na to mesto ostali samo meni…

Po Gorganu sledi se malo avtoceste, a koncno najdem tudi kaj zanimivega ob poti. Slapovi Kabud, ki so skriti v dzungli se mi zdijo kar pravi cilj za danasnji vroc in soparen dan. Po 500 km sledi prvi vzpon, misice niso vec navajene in posteno se oznojim, da ga premagam. Na smerokazu ob cesti je pisalo, da je do slapov 2 km (ja,koliko pa?), nazadnje se nabere za 8 km klanca. Kolo zaklenem ob cesti in se s trumami ljudi odpravim ogledat to naravno cudo. Spet sem zvezda, vsi po vrsti se hocejo slikat z mano, studenti anglescine me napadejo kot jastrebi, saj hocejo vadit pogovor. A zadnji del vzpona, ki je malo bolj strm in zahteven vecina ljudi izpusti, ceprav je najlepsi slap prav na koncu. Klima je tako prijetno osvezujoca, popolno nasprotje razbeljeni cesti. Prepustim se hlajenju…

Kabud Falls,Aliabad

Ocitno mi je obisk dzungle dal toliko energije, da tad an naredim kar 150 km. Voznja je prijetna, promet se umiri, okolica je vsa zelena in razen vrocine ni nic hudega. Kampiram na robu nacionalnega parka Golestan.

Naslednji dan je eden najbolj napornih, a hkrati najlepsih dni. Za zajtrk me pozdravi tako mocan celni veter, da se komaj premikam 12 km/h po ravnini. Pridem do nacionalnega parka in cesta zacne vijugat navzgor po soteski. Vozim po predoru iz krosenj in taka super scena se nadaljuje se 40 km. Resnicno osvezujoce je, saj se na soncu kar cvrem. Povsod okrog mene so  skalne stene in zeleni gozdovi, kljub konstantnemu vzponu mi je resnicno prijetno. Pridem  na sedlo,kjer se pokrajina v 5 km popolnoma spremeni, iz dzungle pridem v pustinjo. O tem, kako sem premagal se 200 km do Quchana, na 35 stopinjah, ne bom izgubljal besed…

NP Golestan

30km predor iz krosenj,Golestan NP

po dolini navzgor…

Sledi birokratsko turisticni obisk Teherana in CouchSurfanje. Vedel sem, da to obstaja, poizkusal sem dobiti kaksnega gostitelja ze v prejsnjih drzavah, a ni bilo prevec odziva, pa tudi nic kaj prevec aktivno nisem iskal. No, v Teheranu se je odprlo… Ampak o tem kaj vec drugic.

5 Comments

  1. Bratranko!!!
    svaka ti čast,super napreduješ!! ko berem tvoje poste mi grejo na momente kr kocine pokonc…tetka mojca je dons kr debelo pogledala, ko sem ji omenu da je ze vec kot pet tisoč kilometrov za tabo, pa si lahko predstavljas kako je to zgledal ;)..
    drzimo pesti in ti zelimo velik srece in uzitkov na poti..aja pa cim manj problemov s policaji..lp

    • zivjo,
      ja,zaenkrat kr dobr gre…za mano je 6100 km.in povej mojci,nej nardi prosm ene hlace,k bojo med nogam dost mocne,te ze petic sivam.Lp iz Teherana

  2. Mi je končn ratal spet tvojo stran usposobt 🙂
    Prou SUPER vidt, d je s tabo vse OK in d ti ‘laufa’! Sam tk naprej!!
    Držim pesti d bo tk tut ostal 🙂

    LP

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja