Hrvaska – povzetek

Glede na razmere, v katerih sem prevozil kontinentalno Hrvasko, se mi je zelo dopadla. Sploh si nisem predstavljal, da skriva toliko lepih in zanimivih stvari.

Iz Crnomlja sem odsel se med rahlim snezenjem, sneg pa je bil samo na moji strani ceste / Murphy pac… Vmes sem se celo malo izgubil, tako da sem moral 8 km kolo porivati ob sebi po 25 cm snega. Moker sem bil popolnoma, pred mano pa se 60 km voznje. Ko sem spraseval starega moza za pot, mi sicer ni znal odgovoriti, mu je pa ob gledanju na karto ves cas kapljal smrkelj na karto in tako mi je pustil en lep spomin. Najbolj se mi je ta dan dopadla voznja od Trilja do Slunja. Planota je sicer popolnoma pusta, vse hise so porusene in le redko srecas kaksnega cloveka. Vendar je bila cesta tako lepo speljana. da se je bil prav uzitek peljati. Prenocisce sem nasel v Slunju pri prijazni gospe, ogledal sem si se Rastoke, cudovito mlinarsko naselje ob reki Slunjcici. Naslednji dan me je takoj pricakal vzpon proti Plitvickim jezerom, ki ga kar ni in ni hotelo biti konec. Na najvisjem delu je bilo ob cesti tudi do 2m snega. Parkiram kolo in ravno na tisto mesto pride bager in voznik rece, naj umaknem kolo, da je nekdo ze 3 dni ujet sredi travnika in da se morajo dokopati do njega. Zakoplje v bando in vmes se skoraj zaleti v nas policaj in slepar, zato raje oddidem. Pricnem se spuscati proti mestu Gracac. Nikjer ne najdem prenocisca, bliza se 110 km. Ustavim se v zapusceni vasi, kjer nek moz popravlja hiso. Vprasam ga za prenocisce, pa mi ne more pomagati. Rece naj grem v Gracac, kjer je samostan, kjer me bodo zastonj prenocili. V mestu komaj najdem samostan in neka punca mi rece, naj grem kar po stopnicah gor, da mi bodo dali sobo. Za mano pritece zupnik in z nekaj krepkimi besedami mi pove, naj grem ven, ker je ravno krizev pot. Usedem se pred cerkev in cakam, a me tako zacne zebsti, da si grem iskat drugo prenocisce. Gonim ze 125 km, se ustavim v lovskem domu in cakam lastnika, da mi da sobo. Hoce 25 evrov, kar nisem pripravljen in zmozen dati, zato grem nazaj v samostan. Tokrat najdem orijaznega svecenika, ki mi ponudi sobo, kjer se lahko umijem in posusim opremo ter se dodobra spocijem. Naslednji dan me za zajtrk caka 3 km vzpon in nato sami spusti proti Peruckem jezeru. Tam si uredim taborisce in prezivim zelo mrzlo noc v sotoru. Naslednji dan grem se do kanjona reke Cetine, kjer prespim v zapusceni hisi na robu kanjona. Prav prijetno je-slap buci pod mano, nikjer vec ne duha ne sluha o snegu,mrazu,vlagi in vetru, naslednji dan bom ze na morju!! Sledi krajsa,40 km etapa do Podgore pri Makarski, kjer me lepo sprejmeta Jozi in Melis, zame skrbita kot za kralja. Z Melisem greva tudi na ribolov, a najboljsi ulov je vedno na pomolu, ob ribiski barki:-) Popoldne je prisla tudi Anja in pojedli smo prekrasno dalmatinsko ribjo vecerjo. Jozi mi je tudi oprala cunje, skratka, po 4 dneh puscavniskega zivljenja sem se pocutil kot kralj. Na tem mestu bi se se enkrat zahvalil Jozi in Melisu, da sta naju tako gostila. Naslednji dan sva sla prek doline reke Neretve, prespala na prelazu in naslednji dan sva se spustila v Dubrovnik. Prenocila sva v hostlu in si na hitro ogledala mesto. Tu so se ze zacele tezave z zadnjim kolesom, ki pa je na sreco se drzalo okrog 500 km. V celem Dubrovniku in okolisu do Grcije ni nobenega servisa za kolo:-(. Se oproscam za slovnicne napake, hitim, ker nimam prevec casa…

Se par slik:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja