En res noro pester teden…

Danes samo malo nahitro, kaj se mi je dogajalo…Prvi dan po odhodu iz Tabriza je bil dezeven. Zvrstile so se prav vse vrste dezja – plohe,nevihte,rahel dez,toca. ravno se posusim, ko me spet namoci. Prispem do mesta Ahar, kjer ne dobim hotela, zato mi prijazni domacini svetujejo, naj postavim sotor kar v parku pred glavno mosejo. Bil sem zvezda vecera. Ce kdo ne ve, kako se pocuti Brad Pitt, naj gre kampirat pred mosejo v Ahar…

Naslednji dan se vedno oblacen, voznja pa pravi uzitek. Soteske, spusti, voznja ob cudoviti reki. Upal sem, da bom koncno zagledal goro Sabalan, vulkan, ki je po mnenju Irancev najlepsa gora v drzavi. Ves cas je v oblakih. Zdrvim skozi Ardabil in se ustavim v simpaticnem gozdicku ob cesti, kjer postavim sotor.

Naslednje jutro se Sabalanle prikaze. grem proti Khal Khalu, do katerega vodi po mnenju Lonely planeta najbolj slikovita cesta. V mestu Givi me zasijejo policaji. Enourno zaslisevanje, zbrisat moram posnetke mesta, a pravzaprav so zelo prijazni. Na koncu skupaj pijemo caj na dvoriscu postaje. Potem se zacne res najlepsi del, ki mocno spominja na kaksno cesto v Pakistanu – cesta vsekana v breg kakih 100 metrov nad kanjonom deroce reke. Policaji ves cas brencijo okrog mene in preverjajo, ce grem res tja, kamor sem jim povedal. Najdem tudi toplice. Voda ima sigurno prek 50 stopinj in v bazenu zdrzim okrog 5 minut, potem pa ven. Vsi smo cisto rdeci od vroce vode, ki je tako vroca, ker ima povezavo z vulkani…

Naslednji dan je bil zelo naporen, saj je sledilo najprej 55 cudovitih km po recni dolini. Naokrog skalne stene, soteske, goli hribi, na dnu pa reka in gozdicki ob njej. Zemljevid kaze, da je do Masuleha, ene najlepsih vasic v Iranu, se 55 km asfalta. Pa ni ravno tako – zacne se 40! km vzpona po makadamu. Ampak ne cutim utrujenosti, ker je okolica tako lepa.

Naslednji dan se spustim v Masouleh, si ogledam to 1000 let staro vasico in se spustim v dzunglo. Vsepovsod voda, praproti, vse zeleno… Vozim po cudovitih podezelskih cestah ob nasadih cajevca in riza. in sedaj sem v Lahijanu in grem proti Kaspijskemu jezeru. Seveda to se zdalec ni vse, kar se je dogajalo, je le kratek povzetek:-)

3 Comments

  1. Hej Matej,
    po naključju sem odkrila tvoj blog in navdušeno prebrala že vse, kar si spisal, bom pa spremljala tudi naprej 🙂
    Spoštujem take “norce” 🙂
    Srečno!
    t.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja