Damavand,5671m

Najbolje, da napisem nekaj o vzponu na najvisji vrh Irana. Zadeva je sveza in povzetek ostalega potovanja po Iranu je ostal na racunalniku v prvi sobi v Teheranu in mi ga se ni uspelo dobiti nazaj…

na poti proti kampu 2

Ker vize vzamejo cel teden casa, cakanje v Teheranu pa mi nic kaj prevec ni disalo (en dan v Teheranu je enak devetim pokajenim cigaretam, tako onesnazen je tukaj zrak – take so studije), sem se odlocil, da poizkusim priti na najvisji vrh bliznjega vzhoda, vulkan Damavand. Gora je bila ze dolgo moja tiha zelja, vulkani so mi bili iz neznanega razloga vedno pri srcu. Ker se nahaja le 2 uri voznje iz Teherana in ker naj ne bi bila tehnicno zahtevna gora, se mi je zdel kar pravi cilj za naslednje 3 dni.

nad dolino Haraz

V dveh urah dosezem majhno vasico Polour, ki lezi ob vznozju te cudovite gore. Tu je tudi UIAA kamp in ker sem pozen, zunaj pa je strupen mraz in veter, se odlocim, da ne bom postavljal sotora, ampak bom prespal v koci. Srecam par iz Litve, Inge in Andreja, ki prav tako nameravata na goro. Naslednje jutro skupaj vzamemo taksi do konca asfaltirane ceste, potem pa sledi 7 km do lepe moseje Gosfand Sara, 3000 metrov visoko.

Cesta je makadamska in se lepo vije med preprogami roz,Damavand pa imamo ves cas na dosegu roke. Ogromna gora, pravilne stozcaste oblike je. Med zbiralci vrhov je izredno priljubljena, saj je ena izmed 7 summits med vulkani. Zato je celo leto oblegana, ceprav v zimskem casu izredno tezavna. Nepredvidljivo vreme, strupen mraz, veter in zveplene pare zavrnejo marsikaterega osvojevalca. Pred petimi leti je na visini 5000 metrov obracal sam Reinhold Messner, a lansko leto se je vrnil in uspelo mu je priti na vrh.

moseja Gosfand Sara

Gosfand Sara je kamp 2, tukaj kraljuje nad razgibano pokrajino zelo lepa moseja z zlato kupolo. Nekateri v bliznjem bivaku prespijo, a mi se odlocimo, da gremo (tako kot vecina) kar do kampa 3 na visini 4200 metrov. Pot sledi Statues ridge-u (grebenu kipov?) in  na nasi desni lahko opazujemo zanimive skulpture, ki jih je stvorila vulkanska aktivnost. Inge je zelo pocasna, redko zahaja v gore, a ima ze nekaj izkusenj z visino, saj je bila na Kilimanjaru. Ker mi tako pocasen tempo ne ustreza, se odlocim, da malo pospesim ritem in okrog dveh popoldne dosezem kamp 3 pod Damavandovo juzno steno, 4200 metrov visoko.

Stena je zelo zasnezena in malo me zaskrbi, kako jo bom premagal brez derez in cepina. A odlocim se, da vsaj poizkusim, skalnat greben izgleda sibka tocka, kjer se bo dalo prebit prek stene. Celo popoldne prezdim v bivaku,topim sneg, kuham in opazujem okolico. Ce ne bi bilo ozracje tako onesnazeno, bi se dalo videti skoraj pol Irana, tako visoko sem. Spat se odpravim zelo zgodaj, saj je vremenska napoved za jutri popoldne zelo slaba. Ob 4 zjutraj odhod!!

juzna stena

bivak

Naslednje jutro ob pol petih ze sopiham proti grebenu. Malce me boli glava, a visje ko grem, bolje se pocutim.Tezava je v tem, da sem bil vceraj zjutraj se na 1000 m.n.m., sedaj pa ze drvim proti vrhu. Greben ponudi zanimivo plezarijo – vulkanska kamenina je zelo kompaktna in tezave se na parih mestih dotaknejo tretje stopnje. Ampak vseeno se bolje pocutim tu, kot pa na poledenelih pobocjih. Cez dve uri sem ze pri znamenitem ledenem slapu na 5100 m.n.m., led se tu ohrani prek celega leta. Sledi nekaj metrov po zamrznjenem snegu, a na sreco so v  pobocje ze vsekane stopinje, tako da mi ne povzroca tezav. Cez pol ure dosezem obmocje, kjer iz tal sikajo zveplene pare. Smrdi po gnilih jajcih, a na sreco piha tako mocan veter, da je se kar znosno. Nekateri porocajo, da niso mogli dihati in so zaradi tega obracali.

greben

Zadnjih 300 metrov proti vrhu se zelo vlece – zagrnejo me oblaki in vidim le kakih 100 metrov pred sabo. Vulkanski pesek se melje pod nogami in otezuje hojo. Pred mano se nenadoma pojavi 20 metrov visoka stena. Najdem kuloar, ki jo deli na 2 dela in preplezam kocljivo mesto. Znajdem se na robu kraterja.

na vrhu

Kar ne morem verjeti, da mi je uspelo. Nekaj casa pogledujem naokrog, ce je se kje visja tocka, a je ne najdem. Za trenutek se oblaki razkadijo in zagledam 2 palici, ki oznacujeta najvisjo tocko, 5671 metrov visoko nad morjem. Nahrbtnik pustim spodaj in splezam tistih 10 metrov.Veter tako piha, da se moram drzati za palico. Na sreco kamera cudezno zacne delati – cel vzpon mi skoraj ni uspelo narediti nobenega posnetka, saj zaradi mraza ni hotela delati. Za minuto se oblaki razkadijo, tako da sem poplacan s cudovitimi razgledi. Pri nahrbtniku poizkusam poslati sms, slecem rokavice, a prsti ne ubogajo. Kasneje v koci najdem podatek, da je bilo danes na vrhu -25 stopinj.

na vrhu

visje v Iranu ne gre…

Ni casa za romatiko, zacnem sestopati. Hitro mi gre, cez eno uro sem ze pri ledenem slapu. Tam se toliko ogreje, da uspem izbrskati iz nahrbtnika par piskotov, voda mi je itak zmrznila ze navsezgodaj zjutraj. Ker se je ozracje otoplilo, sneg ni bil vec tako pomrznjen, zato se lahko zapeljem po snegu do koce.

Nekaj Irancev nejeverno gleda v moje cevlje in pastirsko palico, s katero sem si pomagal, ne verjamejo, da sem bil na vrhu. Se manj verjamejo, da sem potreboval od koce na vrh in spet nazaj samo 6 ur. Ne obremenjujem se prevec, goro sem splezal zase. Uzivam ob pogledih na steno, ki sem jo premagal in grejem premrazeno telo. Odlocim se, da prespim se eno noc pod najvisjim vrhom Irana.

na Statues ridge

Zjutraj ze ob pol sestih odrinem proti Teheranu. Ker mi je ze vceraj popoldne zmanjkalo hrane, se ne obiram prevec. Pri moseji mi star planinec ponudi par grizljajev kruha in sira, kar mi da dovolj energije za se 7km makadama. A na parkiriscu ni nobenega taksija, tako da me caka se 12 km asfalta. Vsi avtomobili gredo v nasprotno smer, 2, ki gresta proti Polourju, pa noceta ustaviti. Noge me ze posteno bolijo in koncno “postopam” Zamyad, znacilni iranski tovorni avto. Na kesonu me zapelje do kampa1, kjer prevzamem se ostalo opremo, nato pa nazaj v hiperaktivni Teheran.

Damavand sigurno zaseda posebno mesto na tem potovanju. Predvsem zato, ker sem ze nekaj let premisljeval o njem in ker mi ga je uspelo premagati v takih razmerah. Mogoce se se kdaj vrnem na to goro…

4 Comments

  1. Bravo Matej! Čestitam za vrh!!!
    Po slikah sodeč te je moral pošten zebst…
    Kratek komentar sodelavcev, ko sem jim povedal za tvojo POT je bil da se večina ne bi odločila za kaj takega, nekateri pa smo povsem navdušeni. Obstaja velika razlika v dojemanju življenja… Le kdo nas razume!?
    Srečno na poti, pa čim več poslikej!!!
    P.s. Veš kaj je novga, fotr bom :)))

    • Ojla,Janko…
      Ja,razlicno dojemamo vse skupej in prou je tako. Na vrhu me je zeblo samo v roke, tako da nisem mogel skrcit prstov:-)
      Za tistle P.s. pa se mi je dozdevalo oz. mi je Anja omenila njena predvidevanja. CESTITKE!!!!

  2. ja zakon, tale tvoja slika je men sicer čist preveč zmrznena… sam, da se maš dobr…
    janko, tebe bl mau vidm pa ti kr tkole ČESTITAM!! 😉

  3. Bravo za vrh, Matej!!!!!
    Ker mamo na Komni tolk cajta, bi najraje imel dnevno poročanje…. Kolk sm naivna, a ne? Če prov pomislm, je čudež, da se lahko sploh kdaj javš iz tistih krajev!! Kot slišim iz dodatnih virov, gostoljibnost presega samo pojmovanje te besede… Tle sm mela enga Čeha, ki je peš prbrcov iz Ostrave in dela Via Alpina…Vas je kar nekaj, “čudnih samorastnikov”… Sreča naj bo s teboj tud zanaprej!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja