Amerika – v imenu nacionalne varnosti

Koncno sem docakal potovanje v Severno Ameriko. No, malce pa se je zakompliciralo ze kar na zacetku. Potem, ko sem na okencu oddal prstne odtise in sem bil biometricno poslikan, so me poslali v se eno pisarno, ki je bila na prvi pogled namenjena bolj “sumljivim” obiskovalcem ZDA. Znasel sem se v druzbi Indijcev, Kitajcev in muslimanov v smrdljivi in majhni sobici. Policaj Hernandez je vsake toliko popokal prste na rokah in razgibal vrat, da je po pisarni (kjer je vladala smrtna tisina) glasno odmevalo. Z vzvisenim pogledom je preletel sedece v sobi in me poklical k sebi. Potni list vzdigne predse in me premeri od nog do glave. “Ti pa nisi ta, ki je na sliki v tvojem potnem listu”; je bila prva oprazka. Odgovorim mu, da se clovek v petih letih lahko kar precej spremeni, a mi ostro seze v besedo, ces, da nimam kaj pripomniti. Prelista potni listi in pogled se mu ustavi na iranski vizi. “V Iranu si bil?” vprasa po kratkem premisleku in pritrdim mu. Ocitno dober razlog, da sem se bolj sumljiv, kot ocitno zgledam. Sledi vprasanje, ce v ZDA kogarkoli poznam – ker sem posten in nocem lagati, mu odgovorim tako, kot je – nikogar. “Koliko denarja nosis s seboj?” Zopet mo povem po pravici in resno pripomni, da to ni dovolj in da bom najbrz kradel, ce bom hotel preziveti dva meseca v Ameriki. Ko mu odgovorim, da sem leta 2010 z enakim proracunom potoval 7 mesecev in pol in da ne bom potreboval denarja za prevoze, temvec samo za hrano in kdaj za kampiranje, se mu cisto odpelje. “No way, no way, don’t you tell me, how to live in America…” No, od takrat naprej sem bil raje tiho. Policist Hernandez me poslje nazaj v klop in nato sledita vec kot dve uri cakanja na odlocitev. V roke me vzame policistka Guierra – ona se vsaj kdaj pa kdaj zasmeji in pokaze vsaj malo cloveske plati, sicer pa so vprasanja ista, kot prej. Ponavljam odgovore, kot bi jih posnel in pocasi in vztrajno tipka v racunalnik. Cez slabo uro zaslisevanja mi pritisne stampiljko v potni list in od takrat naprej se lahko svopbodno sprehajam in kolesarim po ZDA. Ceprav zaenkrat se samo sprehajam… Kolo so mi namrec nekje na poti iz Evrope izgubili, tako da sem sedaj “ujetnik” San Francisca in cakam, kdaj bo prtljaga najdena. Sicer pa pridno nabiran km kar pes in si ogledujem mesto.

2 Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja